Debata o Združenih državah Evrope

Article published on Jan. 15, 2011
community published
Article published on Jan. 15, 2011
Praktično vse Erasmus izmenjave druži dejstvo, da so zabavne. Druži jih verjetno tudi dejstvo, so si tako različne, kot so si različni sodelujoči študentje.
Če gre denimo za nekoga, ki pred odhodom naredi malo SWOT analize, se med izmenjavo trudi izkoristiti vse možnosti, ki so mu na voljo in je izkušnjo voljan deliti z drugimi, obstaja možnost, da boste naleteli na celovito poročilo o debati na temo evropskega federalizma, ki je pred kratkim (12. januarja 2011) potekala v Bruslju. In ki vam jo predstavlja Matic Bitenc, slovenski študent evropskih študij, ki je trenutno na izmenjavi v Lillu.

Poroča Matic Bitenc

Za to, da bi svoje leto trajajočo študijsko izmenjavo v okviru programa Erasmus preživel ravno v Lillu, sem se med drugim odločil zaradi izjemne lokacije mesta. Glede vremena morda ni najbolj prijetna izbira, ampak ugoden položaj med Brusljem, Parizom in Londonom to pomanjkljivost odtehta. Od Bruslja Lille dejansko loči le polurna vožnja z vlakom.

To dejstvo sem z velikim veseljem izkoristil, ko sem prejel vabilo na debato o evropskem federalizmu, ki jo je organizirala skupina Spinelli iz evropskega parlamenta v Bruslju. Skupina Spinelli je združenje, ki ga sestavljajo večinoma evropski politiki in uradniki, ki rešitev za globalne izzive, s katerimi se soočamo, vidijo v bolj in po možnosti v smeri federalizma integrirani Evropski uniji. Morda še bolj me je k udeležbi spodbudil seznam govorcev, na katerem so bili Joschka Fischer, Daniel Cohn-Bendit in Jean-Marc Ferry. Tudi možnost ponovnega srečanja s prijatelji, imena katerih sem videl na seznamu prejemnikov registracijskega e-maila, je pripomogla k temu, da sem se odločil za obisk.

Oglejmo si torej nekaj temeljnih tem, ki so bile obravnavane tekom debate.

Suverenost držav

Organizatorji so premišljeno izbrali govorce različnih prepričanj, ki niso ravno trobili v isti rog. Jean-Marc Ferry je na primer popolnoma proti nadnacionalni državi in prepričan v potrebo po vrnitvi avtonomije ljudstvu, državi, gospodarstvu. Govoril je o deljeni suverenosti, skupni suverenosti, ki bi vključevala tudi soodgovornost. Meni se je vse skupaj zdelo podobno praznemu konceptu, ki ni zasidran v stvarnosti. Predstavil je zamisel, da bi evropski parlament deloval preprosto kot neke vrste sito za mnoštvo idej, ki se oblikujejo v nacionalnih parlamentih. No, preprosto verjetno ni pravi prislov, ker bi v resnici tak sistem, vsaj po mojem mnenju, deloval vse prej kot preprosto in učinkovito. Čeprav se s Ferryjem v veliki meri strinjam glede kritike evropskega demokratičnega deficita z vidika vsesplošne legitimnosti, se mi njegovo stališče vseeno zdi bolj kot poskus ponovnega ustoličenja konceptov nacionalne države in avtonomnih sil, ne da bi se bilo treba odpovedati prednostim nadnacionalizma. Nekako. Kako zelo francosko.

Mislim, da je Joschka Fisher zelo dobro zajel bistvo razprave o prenosu suverenosti. Za začetek je opozoril na dejstvo, da transatlantski Zahod izgublja globalno premoč, ki jo je toliko časa držal v svojih rokah. Lahko bi rekli, da o tem pojejo že vsi ptiči na veji, a razumevanje učinka tega procesa na nacionalno suverenost je nedvomno ključnega pomena. Bistvo in osnova suverenosti je avtonomna moč. Smo sposobni sprejeti odločitev in jo uspešno udejanjiti? Medtem ko doživlja Azija ekonomski in političen vzpon, Evropa izgublja svojo veljavo v svetu in odločitve, ki jih sprejema, na globalni ravni štejejo manj, četudi so izpeljane. Ekonomski procesi tako suverenost v resnici prenašajo v Azijo, če nam je to všeč ali ne. Kot odličen primer tega lahko izpostavim klimatski vrh v Kopenhagnu, kjer so bile države EU očitno izločene iz razprave, ki so jo dejansko vodile le ZDA in Kitajska.

Čas je torej, da presežemo ozkoglednost nacionalizmov, ki nam preprečujejo nadaljnjo konsolidacijo suverenosti EU. Le če bomo govorili z enim glasom, bomo lahko Evropi povrnili vplivnost na svetovni ravni. To načelo ne velja le za področje zunanje politike, temveč tudi za veliko večino drugih sfer: gospodarstvo, raziskave, vse, kar je tako ali drugače vpleteno v dogajanje na globalni ravni. Kot je modro poudaril Jean-Marc Ferry, je zato globalizacija verjetno ravno tisto, kar bi morala Evropa znati najbolje »prodajati« v 21. stoletju, tako kot je po drugi svetovni vojni in vse do konca 20. stoletja veljalo za ohranjanje miru v Evropi.

Okrogla miza z Joschko Fischerjem

Demokratični deficit

Vprašanje demokratičnega deficita EU se je v takšni ali drugačni obliki vedno znova pojavljalo. Verjetno za problem ne gre toliko kriviti institucije (čeprav nosijo gotovo tudi one svoj del odgovornosti), kot evropski način razmišljanja, čustveni odziv na EU. Ali bolje rečeno pomanjkanje le teh. Imamo evropski parlament, nimamo pa pravih evropskih strank, le neka združenja nacionalnih. Podobno velja za volitve, ki so bolj skupek nacionalnih volitev, na katerih ljudje glasujejo o vprašanjih državnega, ne evropskega pomena, ker se evropskih vprašanj preprosto ne izpostavlja dovolj. To je pogojeno z neobstojem prave evropske javne sfere, kot je izpostavil neki navdušenec nad Habermasom. Odsotnost pravih panevropskih medijev, z redkimi izjemami, ki jih praviloma sofinancira EU. To posledično pomeni, da se istočasno ne pogovarjamo o istih evropskih vprašanjih, kakor bi moralo biti. Ljudje se počutijo odtujene od evropskega projekta. Za to nepovezanost seveda obstaja več vzrokov, a največje pozornosti so bili deležni slednji. Evropska integracija po načelu od zgoraj navzdol (»top-down« princip), občutek, da jo vsiljujejo neke elite (kar je po mojem mnenju do neke mere neizogibno).

Joschka Fischer je veliko govoril o čustveni razsežnosti, o tem, kako se morajo ljudje bolj identificirati z EU. Mislim, da ravno kompleksnost EU veliko prispeva k njeni odtujenosti od ljudi. Že samo dejstvo, da moram študirati evropske študije, da bi razumel institucionalni okvir EU, veliko pove. Razumem sicer potrebo po sistemu zavor in ravnovesja ter po političnih kompromisih, ampak vseeno se mi zdi, da bi lahko ta okvir v marsičem poenostavili. Vsak državljan bi moral biti zmožen razumeti osnove delovanja politik EU, ne da bi za to moral porabiti veliko časa in energije. Poleg tega je treba dosežke in cilje EU artikulirati jasno in razumljivo. Ne v nekem diplomatskem žargonu, ki se ga poslužuje v strahu, da bi koga užalili. Razumljivo. Tudi način interakcije med EU in njenimi državljani bi lahko izboljšali. Naj bo proga z eno postajo. Zakaj imata evropski parlament in komisija različni predstavništvi? Jasno je, da sta instituciji ločeni in različni, ampak državljana, ki bi želel glede nečesa priti v stik z EU, to ne bi smelo skrbeti. Rešujte te stvari sami pri sebi, skrijte kompleksnost pred uporabnikom, torej pred državljanom. Skratka, EU mora na vseh ravneh postati bolj prijazna uporabnikom.

Debata je bila zanimiva, čeprav sem dobil občutek, da bi se udeleženci lahko bolj poslušali in se več dejansko pogovarjali drug z drugim. Je bila plodovita? V bistvu se mi je ne glede na polno dvorano zdelo, da se je pridigalo že prepričanim. Debate take vrste so koristne, le če zaključki pripeljejo do nekih konkretnih rezultatov, dejanj. Čeprav sam malo dvomim, vseeno upam, da imajo skupina Spinelli in njeni vodilni člani v rokavu kaj asov ravno te vrste.

Več prispevkov lahko preberete na Matičevem blogu na http://www.bitenc.eu/

Prevod iz angleščine: Natalija Majsova