Človek človeku žival

Article published on Dec. 8, 2010
community published
Article published on Dec. 8, 2010
Če pomislimo, za žaljivke pogosto uporabljamo prav živali in prav določen živalske vrste (npr. glodavce, plazilce, žuželke ipd.). Na tem mestu se odpira ogromno vprašanj. Kakšna je simbolika teh živali? Katere človeške karakteristike pripisujemo določenim živalim v metaforah, basnih, risankah in filmih?
Ali gre razloge za 'živalske nalepke' ljudem iskati v obenem pretirani bližini in tujosti živali človeku, skozi katero ljudje tudi legitimiramo lastno dominacijo nad živalmi? Ali gre za gnusno, ki odbija, a hkrati običajno tudi pritegne našo pozornost in se nam vsiljuje?

Zmeraj aktualen binarizem natura-kultura je lahko pogosto interpretiran in prenesen tudi na razmerje žival-človek. Razmerje med živaljo in človekom pa pravzaprav odpira vsa globlja vprašanja in probleme, ki sicer izhajajo iz arbitrarne delitve natura-kultura. K tem binarnizmom, ki se prav tako nanašajo na razmerje med človekom in živaljo, bi lahko kot nek začetek niza dodali še delitev na sveto in profano, dobro-zlo, zgoraj-spodaj ... vse do za nas ključnega binarizma, ljudje-neljudje. In kdo/kaj so neljudje? Lahko so živali, lahko so tudi marginalizirane in diskriminirane družbene skupine, ki jih dominantna kultura označi za nezaželene, za neljudi, za 'živali'. Te binarizme lahko najdemo v popolnoma vsakdanjih situacijah, saj ravno preko njih vedno znova izoblikujemo in potrjujemo lastno identiteto. Če sem jaz a, je vse, kar je meni drugačno, ne-a.

Binarizmi so torej ustvarjeni popolnoma umetno, da preživimo, da smo drugačni od Drugega. Tako lahko pridemo do sklepa, da smo si z živalmi in prav tako z ljudmi, ki jih označujemo za Druge, pravzaprav še preblizu. Še preveč smo si podobni. Oni so še preveč MI, zaradi česar z vzpostavitvijo binarizma zavarujemo lastno identiteto.

Navkljub temu, da vedno bolj liberalna družba morda sicer premika meje in se trudi čim bolj sprejemati marginalne skupine (pa naj bodo to homoseksualci, temnopolti, Judje...) v 'mainstream skupino', živimo v času nenehnih sprememb in konstantnega strahu. Zmeraj bo namreč obstajal nek drug, morda celo novi Drugi, ki bo potencialna grožnja subjektovi eksistenci. Vse, kar je drugačno od mene (in na ravni unikatnosti in individualizma vse JE drugačno od mene), me ogroža. Vendar prav zaradi morebitne podobnosti. Zato naj ostane na varni razdalji, tam nekje. Vse kar je naše, se poveličuje, je dominantno, vse, kar ni, preziramo ali se nam gnusi. Čeravno navzven opravimo z enim Drugim, ki postane del naše skupnosti, vedno BO obstajal nek drugi ali novi Drugi, ki nam bo stabiliziral lastno identiteto. Brez »Drugega« »Mi« ne obstajamo.

K sreči razmišljanje ne sameva, konec koncev je podporo našlo tudi v dvodnevnem dogodku od 29. do 30. novembra v Ljubljani (na različnih lokacijah po Metelkovi), v izpeljavi študentskega Društva kulturologov Kult.co. Serija predavanj, likovnih in gledaliških delavnic, filmskih projekcij in debat je odpirala prav temo človekovega odnosa do živali pod naslovom Človek človeku žival.

Projekt je letos potekal drugič, rdeča nit tokratnega dogodka je bila didaktična literarna zvrst, v kateri živali upodabljajo človeške lastnosti, basen. Dogodki v sklopu Človek človeku žival so obravnavali različne aspekte basni, njen vpliv na odnos človeka do živali, narave, družbe, kulture. Projekt je z raznolikim programom želel spodbuditi predvsem mlade in v njih spodbuditi aktiven, kritični angažma tako na delavnicah, kakor tudi na natečaju za najboljšo študentsko basen.

Dogodek se je zaključil z druženjem v Kavarni Slovenskega etnografskega muzeja, kjer se je uprizorila kratka predstava dvodnevne gledališke delavnice, prebrala zmagovalna prispela basen, udeleženci likovne delavnice pa so ročno poslikane majice z drugimi prisotnimi zamenjali za prispevke za azil za živali v Mariboru.

Morda majhen, a zelo kvaliteten doprinos k širjenju strpnosti do Drugih in opominjanja na problematičen binarizem človek-žival.

Barbara Polajnar